2. FESTIVAL NABIRALNIŠTVA V LOVRENCU NA POHORJU

Samonikle rastoče rastline so naši predniki nabirali dolga tisočletja. Bile so njihova hrana in zdravilo hkrati. To znanje se je prenašalo iz roda v rod in hkrati krepilo. V želji po odkrivanju zakladov narave, ne le zeli, pač pa vseh rastlin, ohranjanju in širjenju tega znanja, smo se v Lovrencu povezali v sekcijo Zeliščarskega krožka Srčna moč. Naša osnovna dejavnost so spoznavanje rastlin in njih uporaba, zeliščarske delavnice, vzdrževanje zeliščarske grede in prisotnost na lokalnih sejmih in dogodkih. Še danes nadaljujemo s poslanstvom ohranjanja in širjenja znanja o zeliščarstvu.
Nabiralci želimo biti tudi varuhi naše narave. Če želimo varovati naravo jo moramo najprej poznati. Zato vedno pozivamo: »Pridružite se nam in si pridobite zanimiva znanja iz področja nabiralništva, ko so:
 - zavarovana območja narave in trajnostno nabiralništvo,
 - naše strupene rastline,
 - invazivne rastline niso le nadloga (uporaba invazivnih rastlin in
 njihova regulacija),
 - zaščitene in ogrožene rastline (ter gobe) v Sloveniji,
 - trajnostno življenje v naravi. Zaradi vsega naštetega in v želji, da se znanje širi, smo se v Lovrencu že drugič pripravili na vseslovenski Festival nabiralništva. Lani nam je zagodlo vreme, letos pa smo imeli veliko srečo, saj smo oba načrtovana dneva izpeljali tako, kakor smo si
zamislili. V soboto, 1. junija, smo pripravili Dan nabiralništva. Pri načrtovanju in uresničevanju nam je priskočila na pomoč Univerza v Mariboru, za kar smo bili zelo veseli in hvaležni.
V našo sredino smo povabili zunanjo sodelavko Botaničnega vrta Univerze v Mariboru (ki je največji botanični vrt v Sloveniji in vreden ogleda) gospo Meto Pivec,  dipl. ing. agronomije in hortikulture.

Dobili smo se ob 10.00, ko bi se naj vlaga že nekoliko posušila. Zbirno mesto je bila »pri križu – Štambreg« ob Slepnici. Na razmeroma kratki poti smo ugotovili, da je vlage preveč in da z nabiranjem rastlin za sušenje ne bo nič. Odločili smo se, da bomo rastline spoznavali in jih nabrali le toliko, da jih bomo imeli za degustacijo. Gospa Meta Pivec je poleg veliko znanja prinesla tudi veliko pozitivne energije, dobre volje, umirjenosti in pripravljenosti posredovati del svojega bogatega znanja. Poleg rastlin smo ugotavljali tudi, da so rastline indikatorji kvalitete zemlje na kateri rastejo.

Zbralo se nas je 22. Zelo sem bila vesela odziva mladih, ki so se nam pridružili in pokazali zanimanje za nova vedenja.

Prišli so domačini, gostje iz Prlekije, s Kozjaka, ... .

Načrtovan čas je kar prehitro minil in tudi prve dežne kaplje so nas prisile, da smo z opazovanjem, nabiranjem  in okušanjem zaključili.

 Preselili smo se v Prireditveni center, kjer smo nabrano tudi poskušali. Pripravili smo osnove iz fižola, čičerike in skute s smetano. Vsa zelišča smo nasekljali in udeleženci smo jih poskušali z različnimi osnovami, s soljo, poprom, čilijem, limono,
 medom, ... .Enotni smo si bili, da nam narava ponuja bogastvo, ki mu v trgovinah ni para.

 Višek naravne kulinarike pa so bila na oljčnem olju prepražena vsa nabrana zelišča, ki smo jih iz ponve pobirali kar s kruhom.

 Odžejali smo se z vodo, ki smo ji dodali svežo meto in meliso in nekaj rezi limone ali z domačim vrtničnim sokom.

 Udeleženci so bili zelo zadovoljni in obeta se nam kar nekaj novih članov naše sekcije.

 Gospe Meti Pivec smo se zahvalil s skromnim darilcem naše izdelave.

Nedeljo, 2. junija, smo načrtovali tako, da smo spoznavali in> okušali gobe, tiste užitne, pogojno užitne in tudi strupene. Za strokovnega sodelavca smo prosili domačina, gospoda Jerneja Javornika, dipl. ing. gozdarstva, za katerega so mi povedali, da je
tudi determinator, skratka izvrsten mikolog.

Dobili smo se ob 8.00, saj se gobe nabira bolj zgodaj od zelišč. Tudi ta dan smo imeli srečo s časom nabiranja, saj tudi tega dne nismo bili mokri. Odpeljali smo se pod vrh Rdečega brega, ob cesti pustili avtomobile in se odpravili v gozd.

Našli smo "čudo vsega", od praživali, do krasnega jesenskega gobana. Tudi tega dne smo razmišljali podobno kakor v soboto, da je v naravi vse pomešano. Rastejo spomladanske, poletne in jesenske gobe. Ogromno jih je in pri prepoznavanju je vid in okus nabiralca lahko zelopomemben. Gospod Jernej se je izkazal za vrhunskega poznavalca, ki nas je opozoril tudi na drobne posebnosti, ki nam lahko omogočijo,
 da je jedilnik zelo, zelo pester. Poznam kar nekaj »gobarjev«, ki nabirajo samo lisičke in nekatere jurčke. Kakšno razkošje okusov je mešanica gob, ki jo marsikdo zamuja.

Bila nas je manjša skupina, ki pa smo neznansko uživali, saj smo se lahko posvetili vsaki nabrani gobi. Najbolj me je presenetilo, ko se je g. Jernej sklonil in začel ob gobi vrtati luknjo. Gledali smo, on pa je vrtal in vrtal, na koncu pa pokazal, da je to goba, ki raste na
borovem storžu, ki je bil zakopan vsaj deset centimetrov globoko. Kar smo videli je bilo nenavadno in zelo poučno. Na jasi smo se ustavili in vse nabrano ponovno pregledali in ponovili značilnosti in posebnosti. Mnoge gobe smo tudi okušali in bila sem presenečena nad pestrostjo okusov svežih gob.

G. Jernej ni le mojster gobarjenja, je tudi izvrsten kuhar. Po nabiranju in čiščenju gob (vsi smo bili opremljeni s pletenimi košarami in nekateri tudi z gobarskimi nožki, ki imajo na eni strani tudi čopič), smo se vrnili v Prireditveni center. Mastili smo se z gobji karpačem (surove gobe), gobjim namazom, gobovo juho, različnimi mešanicami praženih gob, ki smo jim dodali zelišča, ki smo jih spoznali že v soboto in nabrali z gobami vred. Vrhunski so bili okusi in mislim, da bom poskusila ponovno kaj pripraviti tudi doma (karpačo sem že uspešno preizkusila). Pogovarjali smo se tudi o gobjih shrankih in njihovi uporabi. Ob zeliščni pijači smo se tudi Jerneju zahvalili s skromnim darilcem in dogovorom, da delavnico v jesenskem času ponovimo.

Oba dneva sta bila čudovita, poučna in prijetna.

Razveselili so me predvsem mladi, ki so se nam pridružili in to, da sem videla, da jih narava zanima. Še posebej sem bila vesela, ko sem videla dva, ki sta iz svojega nahrbtnika vzela vrečko, v katero sta pobirala prazne pločevinke, plastenke, ... . Žal je med našimi (ki se sami tako imenujejo – pa to niso) pohodniki, gozdarji, gobarji,
kolesarji, ... veliko preveč takih, ki jih zanima samo svoje ugodje, na naravo pa pozabljajo, saj tisto, kar prinesejo na vrh, tam tudi odvržejo. Ne razumem, da nekdo lahko prinese v naravo polno embalažo, za prazno pa nima več energije ali prostora, da bi jo odnesel domov.

Spoznala sem tudi lepo gobarsko navado, da ko slučajno pobereš gobo, ki je ne boš odnesel v svoji zbirki, odložiš s trosovnico obrnjeno navzdol na smrekovo vejo, da lahko trosi padejo na ugodno podlago, saj se vsi pravi gobarji zavedajo, da so gobe zelo pomemben element v gozdu in nikomur ne pade niti na misel, da bi gobo, ki je ne je ali ne pozna, brcal in uničeval. Narava je naše bogastvo – kako dolgo še, pa je odvisno samo od nas.

Za zeliščarski krožek Srčna moč

Milena Pečnik